Hidroizolacija in kapilarna vlaga

Zametki hidroizolacije segajo že v čas Babiloncev in Sumercev, ki so za izoliranje objektov prvi začeli uporabljati zmesi, narejene na bitumenski osnovi. V današnjih časih ima hidroizolacija v gradbeništvu posebno mesto: tako po pomembnosti kot tudi po zahtevnosti. Dandanes težko najdemo objekt, ki ga ne izoliramo proti vodi, prav tako pa hidroizolacijska dela sodijo med dela, ki so zahtevnejša, odprava posledic nepremišljenih in površnih hidroizolacijskih del pa so v večini primerov drage in zapletene, v nekaterih primerih celo nemogoče.
 
Namen hidroizolacije je zaščititi objekt, njegovo konstrukcijo in prostore, pred vdorom vode oziroma vlage iz zunanjega okolja. Del objekta, ki je najbolj izpostavljen vlažnosti, je prav gotovo vkopani del konstrukcije. Voda je v zemljini neprestano in izoliranje vkopanega dela stavbe je zato še toliko pomembnejše. Konstrukcija je po naravi hidroskopna (vpija vlago), zato takšen pojav, ko se nam na notranjih straneh sten, ki so v stiku z zemljino, pojavijo poškodbe zaradi vlage, imenujemo kapilarna vlaga.
 
Kapilarno vlago preprečuje le en dejavnik: hidroizolacija. V primeru, ko hidroizolacije na objektu nimamo, je izvedena nestrokovno in površno ali pa je poškodovana, je lahko pojav kapilarne vlage pričakovan.
hidro
 
Glavni znaki, po katerih lahko ugotovimo, da gre za kapilarno vlago, so:
  • vlažni madeži na stenah, ki so v stiku z zemljino ali pa se nahajajo v vkopanem delu objekta
  • odpadanje ometa, luščenje opleska in druge fizične poškodbe na konstrukciji
  • pojav plesni, lišajev, gob, alg, insektov in drugih bioloških dejavnikov, ki uničujejo konstrukcijo
  • pojav kemijskih substanc, npr. sulfatov, ki poleg tega, da uničujejo konstrukcijo, škodijo tudi klimi bivalnega prostora in posledično človeškemu zdravju.
 
Pojav kapilarne vlage je še posebej pogost pojav pri starejših objektih, kajti v času, ko je bila stavba grajena, je bila hidroizolacija draga in po kakovosti neprimerljiva z današnjimi vrstami hidroizolacij. Pri starejših objektih je značilno, da so zemeljsko vlago poskušali zaustaviti z debelejšimi zidovi ali pa s katranom, ki pa svojemu namenu odsluži že v nekaj letih.
 
Kapilarno vlago je mogoče odpraviti le s sanacijo hidroizolacije in osušitvijo sten. Najprimernejši način, kako odstraniti kapilarno vlago v manjših, na primer stanovanjskih objektih, je odkop objekta do temeljev, morebitna odstranitev stare hidroizolacije, saniranje sten, in pa vgradnja nove hidroizolacije, na katero pride še plast toplotne izolacije in gumbasta folija. Pomembno je, da se v tej fazi uredi tudi odvodnjavanje meteornih voda s primerno izvedeno drenažo. Po končanih hidroizolacijskih delih se objekt znova zasuje, notranje stene, ki so bile podvržene kapilarni vlagi, se osuši, nato pa se začne sanirati notranje stene. Glede na obstoječe poškodbe sten se najprej strokovno oceni, kakšen način obnove bomo izbrali, nato pa se poškodb lotimo s sanirnimi ometi, injektiranjem…
izolacija
 
Kapilarna vlaga je le eden izmed mnogih razlogov, zakaj je dobro izvedena hidroizolacija na objektu bistvenega pomena. Ne le, da so posledice neprimerne hidroizolacije opazne le na konstrukciji in objektu, temveč lahko vplivajo tudi na naše zdravje. Zato je pomembno na kapilarno vlago in na druge posledice, ki nastanejo zaradi slabe hidroizolacije, gledati z vso resnostjo in k odpravi le-teh pristopiti čimprej in strokovno.

Toplotne izgube zaradi stare fasade

Čeprav navzven izgleda, da ima fasada predvsem estetski pomen, pa temu še zdaleč ni tako. V stavbi, v kateri ljudje bivajo, ima fasada izreden pomen. Fasada je namreč stik med zunanjim in bivalnim okoljem in ima občutljivo izolativno nalogo: čimbolj zmanjšati negativne vplive zunanjega okolja (predvsem temperature) na bivalno okolje, še posebej v vročih poletnih in mrzlih zimskih mesecih. Prav tako pa mora fasada preprečiti uhajanje po možnosti energetsko ustvarjenih bivalnih pogojev v zunanjost, ali skrajšano toplotne izgube.

 

Fasada pa mora biti izdelana na pravilen način, če želimo, da opravlja svojo funkcijo. Fasada kljub svoji izolativni vlogi ne sme biti nepredušna, kar dosežemo s paropropustnimi materiali in strokovnim načinom izdelave. Pogosti znaki, da naša fasada ni paropropustna in ne omogoča ”dihanja” zidov, so rosenje oken, vlažni madeži na stenah na notranji strani…
gradbeni_odri

Obnova fasade oziroma izolacija fasade na prvi pogled izgleda kot velik strošek, a če malo preračunamo to pravzaprav ni. Poglejmo na številke. Za naš izračun smo izbrali podatek, da povprečna 150 m2 velika starejša stanovanjska hiša z neizolativno fasado in okni v kurilni sezoni porabi približno 3000 litrov kurilnega olja, kar je 20 litrov kurilnega olja na kvadratni meter tlorisne površine na leto. Okoljski predpisi dovoljujejo 8 litrov porabljenega kurilnega olja na m2 na leto, se pravi za našo enako hišo z izolativno fasado to znese 1200 litrov. Poglejmo tabelo stroškov, ki nastanejo v eni kurilni sezoni, če imamo na hiši neprimerno fasado:

 

 

Tlorisna površina: 150 m2

 

NEIZOLIRANA  FASADA z netesnjenimi okni

IZOLIRANA FASADA*

s tesnjenimi okni

Poraba v litrih/leto:

3000

1200

Poraba v evrih/leto:

2874

1150

RAZLIKA v litrih/leto:

1800

RAZLIKA v evrih/leto:

1724

 

Tabela je zgolj informativnega značaja in je lahko spremenljiva

*fasada v sestavi: opečni zid, toplotna izolacija 16 cm, armirni sloj, zaključni sloj

 

Preprost pogled na tabelo nam pokaže, da lahko zaradi neprimerne fasade na leto izgubimo kar 1724 evrov, pri čemer nismo upoštevali energetskih stroškov hlajenja prostorov v poletnih mesecih, kar bi končno številko še povišalo. 1724 evrov je denar, ki ga na leto takorekoč vržemo skozi okno le zato, ker imamo neizolativno fasado.

 

Naš predlog?

Prejšnji izračun in pa cene izdelave fasade na tržišču kažejo, da bi se nam investicija v novo fasado povrnila v slabih šestih letih, v kolikor pa bi v naš izračun dodali še stroške hlajenja v poletnih mesecih, pa bi se investicija v našem primeru povrnila že po dobrih petih letih!